Iskrice iz kovačnice

Kot bi bila vsako leto onesnaženost z žveplovim dioksidom še posebej visoka ob tem letnem času; ne morem globoko zadihati, ne da bi šlo na bljuvanje. Horde prepametnih forumašev, blogerjev, zapitih faliranih študentov in želatinastohrbtih novinarjev nas osrečuje z eseji o nevrednosti doktorja Franceta Prešerna. Da je bil pijanec, puščal nezakonske otroke na vsakem vogalu, da je Zdravljica v bistvu himna alkoholu, da imamo milijon pesnikov, ki so mu dorasli … še najbolj boleča brca v fige je postavljanje ubogega jezičnega dohtarja na tehtnico s pesnikom težkih gobic v Materi božji. Nenazadnje, saj mu sam presvitli Svobodni Trg in njegov mrki prerok sporoča, da je ničla; se morda prodaja v razvitih državah v nakladah, primerljivih Harry Potterju? QED.

Leglo Jernejev stori še korak naprej. Treba je transcendirati pregovorno slovensko tugavnost (prosto po uspavalnem pamfletu Delo). In kaj boljšega kot to, če na praznik kulture, ko bi mogoče le lahko ohranili zadnjo trohico dostojanstva, nas Šugman in Škof osrečita z največjim igralskim podnom, ki je že zaščitni znak slovenskih prireditev, s to koreografijo okornih prisiljenih gibov, bizarnih nesproščenih monologov ter groteskoburleske, ki še najbolj spominja na šolsko predstavo zavoda za posebne potrebe? Gre le za tragično usodo igralskega poklica z nizkimi dohodki, ki je prisiljen sprejemati takšne saltomortale v blato za hranjenje lačnih ust? Ali … oh, kako me mrazi ta »ali«.

Dost’ mam tega, vračam rojstni list, dajte mi bušmansko državljanstvo na palmovem listu.

Čestitke nagrajencem, zlasti gospe Štefki Drolc, ki je s čustvenim nagovorom opravičila to chaplinovsko nočno moro.

Sožalje Emofilom, ki so pričakovali kakšen sočen sapramišji škandal. Zadovoljiti so se morali s priznanjem Vojnovićevi knjigi Čefurji raus, ki bo pustila senco dvoma; je šlo za priznanje dobri knjigi ali dobri brci v gonade osovraženim možem v modrem? Prepuščam vam kanček veselja ob lastni interpretaciji.

Počivaj v miru, France, in hvala ti za najverjetneje najboljšo pesniško zbirko vseh časov; s tem mislim na planetu Zemlja, ne v tej dolini Šentflorjanski. Če smem parafrazirati Nietzcheja: Ubogi Prešeren! Ko bi bil zašel vsaj med svinje. Ampak med Slovence! O, ta mojster je videl v zaplankano srce tega legla s sokoljimi očmi.

Krajnc, ti le dobička išeš,
bratov svojih ni ti mar,
kar ti bereš, kar ti pišeš,
more dati gótov d’nar!

Kar ni tuje, zaničuješ,
starih šeg se zgublja sled,
pevcov svojih ne spoštuješ,
za dežele čast si led! -

(F. Prešeren - Elegija svojim rojakom)

Pozdravlja vas

Aleksander Kovač

Ejga, jaz bi bil zadovoljen tudi z belim.

Samo da bi bil sposoben.

Ob žongliranju s sveto Recesijo in blaženo Gospodarsko Krizo me prime, da bi vrnil rojstni list na občino ter zaprosil za politični azil nezemljane v sosednji galaksiji. Finančne krize ni, bebci. Je samo večna kriza človekovega duha, iz katere občasno pade pajčolan. Padel je tudi letos.

Denarja na svetu je preveč. Tudi ob sesutju virtualnega in lažnega sistema konjskih stav, ki mu pravimo borza. Ampak kaj, ko je treba misliti na predsedniške rezidence in žlokati še več Dom Perignona na luksuznih izletih na konference o podnebnih spremembah, ne pa omogočiti vsakomur služenja kruha s poštenim delom. Bolj donosno je prekupčevanje z orožjem kot z zdravili. Z brezplačnimi hišami se nagrajuje vaške nasilneže in kriminalce, poštene upokojence se meče na cesto. Vestne zdravnike se iz petnih žil šikanira, resno bolni otroci umirajo. (ko sem na to opozoril par mesecev nazaj, so se mi mamice smejale. Ne bodo se več dolgo).

Kaj je rešitev iz zagate? Danes se mi ne ljubi ponavljati očitnega, to sem storil že v dosti bivših rentačenjih (beseda ima enajst črk in se začne z O), bi pa opozoril na srhljivo dejstvo, da se človeštvo od poblaznelih Majev in Aztekov in podobnih krvolokov ni spremenilo niti za mišji ud. Starodavna ljudstva so imela svečenike, ki so se v časih Recesij lotili rezanja tisočev goltancev v čast neke pernate kače. Mislite, da so ti svečeniki izumrli? O, še zdaleč ne. Le težke pozlačene perjanice so zamenjali za svilene kravate. Še zmeraj žrejo bifteke pred očmi stradajočega ljudstva ter mečejo potrošne reveže v žrelo nenasitnega boga. Ker drugega ne znajo. Ker drugega od njih nihe ne zahteva, nima pravice zahtevati, nima moči zahtevati.

Pa tudi tako naravno se zdi.

Rešitev ni vrnitev v varno naročje strica Marksa, pravi arhetipska kolektivna zavest. Ko gre slabo, zmeči več revežev v ogenj kot žrtev bogu sonca.

Morda kakšna multinacionalka razmišlja o bolj kvalitetnem vodenju ali odpovedi nagradam vodstvu? Ali, bognedaj, menjavi nesposobnega vodstva? Ukinitvi bolnih odpravnin? O kazni za škandalozne finančne afere, ki uničujejo družine in bi jih morali obravnavati enako kot vojne zločine? Kje pa, bepo. Bilanca rdeča? Odpusti pet procentov delavcev. Ni naročil? Odpusti pet procentov delavcev. Saj vsi to delajo, naša vest je čista! Storili smo vse, kar je v naših močeh, dajte nam mir, ker smo na dopustu na Karibih do februarja. Takrat bomo verjetno odpustili še tri procente, ker ta prekleta Recesija res že trka na vrata.

Če po odpuščanju ne bo bolje, nismo krivi mi, kličejo ti svečeniki tržne dobe. Kriv je pernati kačji bog sonca. Toliko človeških žrtev, pa vseeno ni pregnal konkvistadorjev, ta neusmiljeni okrutnež.

Ljudje so poceni.

In v neomejenih količinah.

Srečno Novo Leto vam želi

Aleksander Kovač

Pogled na osvečene Žale je izjemen, lep in fantastičen. To moram poudariti v kljubovanje penastim sitnobam, ki zapravljajo črnilo v Pismih Bralcev vseh časnikov tega tedna in preklinjajo ljudi, ki vsako leto za 1. november prižigajo svečke, češ kaj se svojih ranjkih spomnite samo na ta dan, čez leto pa na grobu rase osat? ZAPRITE KLJUNE!! Odnosi s pokojnimi babicami so stvar posameznika; če jih obiskujete vsak dan, zelo lepo. Čeprav dvomim; taki izpadi so v veliki večini le posledica slabe vesti lastne brezbrižnosti. Običaj je lep in naj ostane. Vi pa ostanite v postelji in rezljajte buče, če vam kaj ne diši.

Včeraj je bilo na poročilih še eno kruto dejstvo – da je prižiganje sveč v takih količinah le slovenski fenomen ter da sveče razpadajo na javnih odlagališčih celih 300 let. Eh, kako tipično slovenčkasto; veste kaj, a je res tak problem namestiti reciklažne kante po pokopališčih?

Nazaj k stvari. Nazaj k enemu detajlu našega običaja, ki zbada v oči in dušo.

Najodvratnejši izum človeštva je utripajoča elektronska svečka. Ta ogabni rdeči, neonskemu napisu na pogrošnem motelu slični, epilepsijo povzročajoči stroboskop. Ali res tako črtiš svojega pokojnega deda, da njegov grob spremeniš v poceni elektronsko igrico? Pošiljamo sonde po vodo Julijano na Jupitrove lune, pa ne moremo skonstruirati umetne sveče, ki bi na videz gorela kot prava? No, nisem še videl v akciji tele nove sveče, ki jo reklamira razvpiti jumbo »Oglaševanje je mrtvo« - mar to pomeni, da je neopazna v množici klasičnih? Ne vem, let me know. Ampak, ukinite to žmigajočo grozoto, na kolenih vas prosim. Ko sem že na kolenih, vas prosim še to: Če storim prezgodnjo smrt, ne okrašujte mi poslednjega bivališča s tem Morsejevim signalnikom. Če ne želite obiska razjarjenega duha s kovaškim kladivom namesto verig.

Pozdravlja vas

Aleksanderk Kovač

Najbrihtnejši filozofi, od Platona do Nietzcheja, se strinjajo: Demokracija je sranje.

To dejstvo samo potrjuje empirični dokaz: Ko tipični ovci omeniš to dejstvo, boš še tri dni brisal slino iz las. Da je demokracija najvišja stopnja civilizacije. Da je to sveta državljanska dolžnmost in da šteje vsak glas. Da so neopredeljenci izvolili Hitlerja. Da se tako kaznuje politične nepridiprave. Taka živčna reakcija, fantje in punce, je skoraj praviloma litmusov test, da smo napadli tabu, ki nima niti približno logično trdnih temeljev.

Pa vsaj odpri svoj poštni nabiralnik, če ga od preobilja gnusne propagande še ni razneslo. Nadebudne stranke in njihovi džokeji so skozi okno vrgli vsa pretvarjanja, da spoštujejo inteligenco svojih volivcev. Kdo sploh še reče: Naredil bom to in to ali pa pred koncem mandata odstopil? Vse strankarske programe bi lahko sesavil najpreprostejši JavaScriptovski generator. Zavzemamo se za pravično družbo, svetlo prihodnost, etične vrednote, s posluhom za socialno varnost in odgovornostjo za spremembe? MA NEMOJ. Za vse to se gotovo zavzema tudi Društvo za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi – pa naj oni oblikujejo koalicijo. Bo na proslavah vsaj kaj dobrega za papcat namesto gnusnega golaža.

Zdaj pa k stvari. Kako do kvalitetnejših strank in posledično družbe?

S spremembo volilne baze.

Volilna pravica se vzame vsem, ki glasujejo na podlagi beline zob na jumbo plakatih (za kar ni treba biti filozof reda Platona, da je jasno). Ampak to še ni dovolj. Volilni pravici naj se vrne prvotno dostojanstvo – in sicer z dokazom posameznika, da je je vreden.

Pravica se pridobi na posebnem izpitu in je časovno omejena – traja npr. pet let. Kandidat mora pokazati znanje:

• Domače zgodovine
• Svetovne zgodovine
• Domače politične situacije; katere stranke so se zvrstile na oblasti zadnjih 12 let in kakšne spremembe so prinesle
• Svetovne politične situacije; enako znanje glede menjave oblasti pri svetovnih velesilah
• …

Nobenih drugih omejitev – niti starostne. Če se človek pokaže za dovolj politično razgledanega pri trinajstih, naj voli pri trinajstih. Če ga pri tridesetih ureditev sveta ne zanima, naj se vanjo ne vtika niti pri tridesetih.

Da ne pozabimo: Prvo opravljanje je brezplačno. Ponovno je drago ko žefran.

Za TAKE volilce se bodo pa nadebudni državotvorci še kako prešvicali.

Pozdravlja vas

Aleksander Kovač

Komaj smo osušili hlipajoče očke po usodnem spoznanju, da ne prednjačimo več po številu olimpijskih kolajn na prebivalca (in smo zdrsnili celo na tretje mesto), že je neustavljivi medijski stroj postregel z novim razodetjem. Jurij Rovan je po legendarnem komentatorju Andreju »hitrostno drkanje, ups, drsanje« Staretu udaril z najbolj nehumanim orožjem za množično uničevanje… H2O.

Po krikih in zahtevah po njegovi glavi na pladnju ter krvi v kozarcu njegovih komentatorskih kolegov sem mislil, da gre vsaj za žvepleno kislino. In kaj je povzročilo ta komentar? Nekaj v slogu, da je bil Rovan po neuspeli kvalifikaciji na Kitajskem očitno le na turističnem izletu. O ha ha. Ti plamenice Atenske soja nevredni huligan ti …

Zaprite kljun!!

Ja, brihtnež, ljudje pod sojem žarometov naj bi se med svojimi petimi minutami slave znali obvladovati, praviš. Ampak predstavljaj si kar sam: po enem samem napornem dnevu s par naduricami ti pride šef povedat, da je tvoj današnji prispevek k slavi firme neuporaben in da škoda, da nisi ostal kar doma? To se nam je primerilo vsem; prav tako vsi dobro poznamo občutek, ki sledi. Omenjenega šefa bi namreč radi zadavili s trakovi lastne kože, ki bi mu jo pred tem z zarjavelim Insalatissime pokrovom strgali iz opičjega obraza.

To povzroči premalo cenjeno trdo delo enega samega dne. Tukaj pa govorimo o letih in letih krvavega znoja, ki te, cenjenega obiskovalca, med žretjem čipsa zavaljenega na kavču med finalom niti malo ne briga. Na omenjenem tronu, obkroženi s čipsom in pivcem, smo vsi briljantni trenerji, selektorji in sodniki. Če zmoreš trenutek poštenosti, pomnoži prej omenjeni nečloveški občutek napram šefu ter ga pomnoži z leti in leti odpovedovanj in bolečin, ki jih nikoli niti od blizu ne boš spoznal.

Pa boš uvidel, da si vsi športniki zaslužijo še eno medaljo: Za potrpežljivost s publiko.

In za konec: Svoboda tiska je vrednota zato, da se svinjarije ne bi pometale pod preprogo, ne pa da vodi nove in nove tarče na oltar foušije za vaše gnile paradižnike.

Pozdravlja vas

Aleksander Kovač

PS: Ta pravi frud ve, kje ima brisačo (D. Adams – Štoparski vodnik po Galaksiji)

Ja, nj.v. Aleks Veliki II. bo spet doma in pazil malega princa, ker ima
vnet ušesek. Au. Ker smo v času, ko je delavec s še tako visoko
izobrazbo potrošni material, bova jaz in moja draga pač izmenično ure
not prinašala ponoči, malce na sedežu firme, malce od doma preko čudesa računalniške tehnike, zvanega VPN. Kurčev žur.

Ampak vem, dragi obiskovalci, da vas bolj gane trač o čipkastem perilu
Urške Bačovnik kot o trpljenju moje cenjene osebe. Ki, roko na razbijajočo
pumpo, za vrtenje Zemlje okrog bedne blede zvezde res ni ključnega
pomena. Bolj kot lepotni spanec me skrbi nekaj drugega. Ko prideš v
Kranjsko otroško k najinemu pediatru, je obdelava sledeča: Boli ušesek? Antibiotik.
Naslednji. Boli grlo? Antibiotiki. Naslednji. Boli zobek? Antibiotiki.
Naslednji.

Antibiotiki so nuklearno orožje medicine, torej paradigma Pobij vse, naj
jih Bog sortira, aplicirana na mikrokozmos, kjer se vojskujejo škodljive
živalice s koristnimi. In že nekaj časa se širi zavest, da lahko v
prevelikih količinah naredijo nepopravljivo škodo; na vseh forumih rotijo starše, naj ne zahtevajo antibiotikov na pavšal. Poznam nekoga, ki je zaradi napačno predpisanih antibiotikov imel sesute trombocite in bil za marsikaj prikrajšan v otroštvu. Pa ti verjetno tudi. Zakaj torej - brez heca - začnejo pisati recept za antibiotike, še preden mu pogledajo v uho? Ker največkrat ne pustijo vidnih posledic, viroze pa se itak pozdravijo same od sebe in si raja reče O, pa je delovalo? Po končani kuri je imunski sistem sesut, tako da je nagradna viroza ali dve prej pravilo kot izjema. Pa imamo še eno serijo nočnega dela. Podtaknem naj malega babici? Hvala za predlog, ampak vse babice so zaposlene z negovanjem bolnih prababic (dobiti prostor v domu je kalvarija, ki presega okvir današnje nebuloze)

Preden me dislektiki, ki ne preberete celega sestavka, v
komentarjih sesujete, nehvaležneža razvajenega, v prah, naj poudarim:
Zavedam se problematike zdravstva. Slabo plačan zdravnik ima od 5 - 7
minut na pacienta ter navadno nadomeščanje bolnega kolega ali dveh.
Nezaslišano. Naj se razpišem o njihovi požrtvovalnosti, pregaranosti in
preutrujenosti? Sorry, ne danes. Danes me skrbi za prihodnost malega
bitja. Zaradi sesutega zdravstvenega sistema nasrkamo vsi. Nikomur ne privoščim njihovega delovnika, ampak kaj za hudiča naj
naredim nekega dne, ko bo mali princ resno zbolel? Misel me zmrazi.

Kajti danes je vsem jasno, da se za samozavestnim vedenjem in vsevednimi
odgovori skriva človek, ki pogosto ne ve, kaj bi, pa je prisiljen
ravnati kar najbolje po lastni presoji v čimkrajšem času. Poklicna
zahteva vseh, ki odločajo o življenju in smrti. Zaupanje v zdravnika
krepi ne samo odnos, ampak kar učinek zdravila. Če cincaš, kdo te bo
resno jemal?

Jaz za začetek. Prišel sem do točke, da bolj ko je doktor samozavesten,
bolj me začne gristi, če mi je predpisal pravi zvarek. Precej rajši bi
slišal “ne vem še, vas bom napotil v laboratorij ter na specialista za X in X”. In kam naj
grem, na koga naj se obrnem, ko bo mali resno zbolel? Kajti par mesecev
nazaj je tukaj naokrog priznani pediater, ki bo ostal neimenovan, ob
pogledu na tako značilne vodene mehurje, da bi bili krasne fotke za
medicinski učbenik, z laboratorijskimi izvidi v rokah, izjavi: To absolutno niso norice.

Itak da so bile.

Srečno preboleli, hvala.

Tokrat.

Ampak na svetu so eksotične bolezni, ki ubijajo. In na prvi pogled se
zdijo nedolžne, z antibiotiki ozdravljive nevšečnosti.

Zapisnik bo pisal: Bila je napaka ali morda zmota. Pritoževati se nimam pravice, saj tudi sam kdaj kaj zamočim v službi. Ne bo krivde, ne bo
obtožbe. Bo le majhna svečka.

In še najstrašneje: Mnogo je ljudi, ki kvarijo sliko o rastoči blaginji malega naroda. Ki si ne morejo privoščiti interneta za iskanje informacij ali samoplačništva. Ki si lahko privoščijo le .. majhno svečko.

Pozdravlja vas

Aleksander Kovač

V oranžnem tisku, tj Financah http://www.finance.si/show.php?id=207036 je prof. Janez Šušteršič objavil dokaj brezvezno odkrivanje Amerike, da v bistvu za nakupe na Mercator Pike vedno dobiš manjši popust, ker pač nikoli ne zapraviš na točno 4 evre okrogle številke. Mislim, ZEEEEEH. Preostanek verodostojnosti cenjenemu profesorju jemlje poigravanje z Mrkoidnimi žalitvami, zato se z njim sploh ne bom več ukvarjal, ampak vam povem eno žalostno dejstvo:

Tržna ekonomija temelji na drobnem tisku in prevarah.

Točno tako, ovce. Cenjeni profesor očitno še nikoli ni obiskal trgovine, kjer na vratih piše »tudi do 60% popusta«? Ne vem, ker ga nisem še pred nobeno tovrstno trgovino videl s transparentom »ta trgovec nas ima za norce« in gladovno stavkati. Pač pljuva po Mercatorju, ker je sedaj v modi pljuvati po Mercatorju. Seveda gre v takem primeru za popust na en sam artikel v trgovini, verjetno odpirač za štirikotne konzerve na vodni pogon ali čipkasto nebeško modro moško spodnje perilo z vezenim monogramom Đoke Stojičića. In napis na trgovini sploh ne laže, samo od začetka do konca ga je treba prebrati. Kar je za današnjo razvojno stopnjo Homo Sapiensa prehud napor. Očitno se vam toži po zibelki demokracije, kjer mora v navodilih za upravljanje osebnih vozil izrecno in v krepkem tisku pisati, da za volanom ni primerno spati.

Zakaj se vsi spravljate na Mercator? Mercator je zakon. Zamisel z nalepkami, katerih sadovi so bili najprej zastonj, nato pa zmeraj bolj in bolj ne-tako-zelo-zastonj, je F*KING BRILLIANT in vredna desetih Zlatih Gazel v paketu. Ne? Zakaj so jo potem vsi posnemali? Eeee. Ne, ne bom šel ne v Hofer ne v Lidl, še najmanj pa v Spar. Zakaj?

a) V Mercatorju ni vozičkov na kovance. Santa Maria, kako sovražim to ostudno kontrapcijo. Že tako mi tedenski nakupi družinskih potrebščin ne dišijo, da bom pa še moral v ledenem dežju(*) brskati po žepih in po več minutah mučnega brskanja oDkril, da imam le kovance za 2 centa, ki ne pašejo v to vražje žrelo? Oak fof!

(*) dramatično pretiravanje.

b) V Mercatorju so samopostrežni oddelki s sadjem. Obožujem jih. V Sparu je za cel oddelek s sadjem zadolžena ena teta, ki ti po pet neskončnih minutah čakanja v vrsti teži, a je tvoj paradižnik iz Turčije ali iz Makedonije in da pojdi nazaj preverit. Oak fof!

c) simpatična je Lumpi znamka

d) Mercator Pika rulez.

e) blagajničarke so manj živčne kot v ostalih, »cenejših« hipermarketih. Pozor, tu se morda motim in če me lahko kakšna gospa, ki je izkusila delo v več marketih, pouči o razmerah, bom hvaležen in dodal njeno pričevanje.

Za ostalo, kako prišparati čimveč na kartico svojega najljubšega hiperja in razprodajah, je pa pač treba uporabiti orjaški organ med vašimi ušesi. Kruto dejstvo evolucije: Kdor se ne prilagodi, ga bodo izkoriščali in ožemali, dokler ne ostane kupček kosti. V današnjem času spada med preživetvene nagone branje med vrsticami propagande. Glavni aksiom trženja je pritegovanje pozornosti, pri čemer je resnico dovoljeno nategniti do (lim(x->0)) točke pretrga, kajti potem bo kupec morda kaj vzel, sicer pa je gotovo le to, da NE BO! Kaj je tako težkega? Na to temo obstaja nešteto knjig in na to temo predavajo profesorji vseh resnih ekonomskih izobraževalnih ustanov, ki ne zgubljajo časa s populističnim pljuvanjem. Če že morate stegovati jezik, se obregujte ob reklame za Persil ali Ariel (ali katerikoli falus že), ki očitno namiguje, da je nakup njihovega izdelka pogoj za družinsko srečo ali bogato spolno življenje. Ne rentačite čez stavke, ki jih sploh prebrali niste.

Pozdravlja vas

Aleksander Kovač

Priznanje Kosova je bilo seveda vprašanje časa in včeraj ga je potrdilo tudi Društvo Jebivetrov nasproti Maksimarketa. Čestitke. Sam se še spomnim napetih časov, ko je svet v en glas vzklikal, da prizna le Jugoslavijo kot celoto, ko je bila na naslovnici Timesa slika vojaka JNA, ki odstranjuje mino zlobnih Slovenskih separatistov, in ko sem slišal nekega komentatorja BBC pričakovati »zanimivo in poučno gverilsko vojno v Sloveniji«. Na to smo seveda že pozabili, zdaj iščemo krivca za fiasko Orion, jutri bomo glodali druge predvolilne kosti.

Denar sveta vladar, to zelo jasno ponavljajo nekateri predstavniki Z.J. Priznanje Kosova bo ogrozilo naše gospodarske interese tam doli in spet nas bodo bojkotirali !!!!!11 (morda cela dva tedna, bre, ampak pustimo detajle). Vrli poslanci, ki se bahajo z ekonomsko izobrazbo (Lahovnik press) bi pa že lahko našli alternativne vire sredstev. Ker je gospodarska korist čezvse pomembna, najhitreje rastoči trg pa Kitajska, predlagam naslednjo potezo: Povabimo Dalaj Lamo na spominsko komemoracijo Drnovšku. Kuj ko pomoli sandal skozi carino na Jožetu Pučniku, ga aretirajmo in izročimo Kitajcem v zameno za poslovne ugodnosti. Ponudimo jim še vojaško pomoč pri učinkovitem podjarmljanju Tibeta; gradnja prvega Mercatorjevega hipermarketa v nadmorski višini nad 6000 metrov nam ne uide. Ka čing! Ka čing!

Emm..

Nezaslišano, umazano, zločinsko, neetično, nehumano, nečloveško? Nič manj kot prej omenjeno sprenevedanje glede pravočasnega priznanja iz gospodarskega vidika. Odloči se, kaj ti je vodilo v življenju in politiki.

Še tale parabola. Sosedu pa že ne bomo vzeli otrok, čeprav jih vsak dan pretepa in spolno zlorablja. To bi le lomilo hrbet že tako preobremenjenim birokratom sociale in verjetno se bo še maščeval. Zvezane roke imamo, sosedovi mulci, zato se rajši nasmehnite in ne kazite naše podobe pravljičnega sveta.

Pozdravlja vas
Aleksander Kovač

V kratkem času sta nas zapustila dva velika človeka. Z njima se večkrat nisem strinjal, sta me včasih pripravila kar do besa, včasih so njune akcije delovale smešno in bizarno … ampak! - kljub vsemu niso mogle pustiti trajnega madeža na mojem spoštovanju - in prav to je v Kovaškem slovarju znamenje velikega človeka. Da ju omenjam v isti sapi, se bo kateri izmed izgubljenih duš, ki prijadra v mojo zaprašeno garderobo, zdelo svetoskrunsko.

Prvi je seveda Dr. Janez Drnovšek. Da je želel svoja zadnja leta življenja izkoristiti za pomoč drugim z vsemi sredstvi in povezavami, ki jih je v karieri nabral, je najplemenitejše, kamor se upokojeni politik lahko povzpne. Kaj politik, človek! Ga bo še kakšen izmed vetrogončičev, ki grejejo stole parlamenta, posnemal? Dvomim. Pa sem mu tudi kdaj kaj zameril; gnusi se mi dejstvo, da je Strojanov klan z desetletnim terorjem prišel do brezplačne parcele in da se je Drnovšek zavzel zanje … a pogled na suhega in prezgodaj postaranega v tisti črni kapi, ki nepremično stoji pred pobesnelo množico, mi ne gre iz glave; bil je nič manj kot veličasten. In to priznam! In četudi je postal new age guru – res sem se spotikal čez šavje na njegovi glavi (in vi, hinavci, ste se tudi, čeprav se zdaj ne spomnite več) - s tem se je odrezal precej bolje, kot bi bil zdolgočasen golfist in zbiratelj starin. Sporočila o miru in zdravem življenju so vedno dobrodošla človeštvu. Pogrešali te bomo.

Poslovil pa se je še nekdo, ki ga bomo pogrešali, pa če si to priznamo ali (bolj verjetno) ne. Dr. Janez Rugelj, neponovljivi psihiater, ki je spravil kar nekaj pijančkov v red in jih izoblikoval po svoji brezmadežni podobi. Sicer je uporabljal izraze, ob katerih večini prebivalstva globeli sv. Florijana zabrbota kri… ob izjavah, kot so “Moški mora imeti žensko na dosegu roke, da ni obremenjen z napolnjenimi testisi!” nisem vedel, ali bi se smejal ali … na glas smejal. Ampak, odšel je zadnji psihiater, ki je upal povedati, da je tek na goro boljši od pesti antidepresivov. Ki je upal povedati, da je za rešitev iz pekla potrebno trdo delo in žrtvovanje. Ki je zanalašč kljuboval gnusnemu virusu “political correctness” moderne dobe. In ki je za stvari, v katere je verjel, večkrat vrgel kot vložek na mizo pokra s političnimi in strokovskimi nasprotniki svoje življenje. Pogrešali te bomo.

Miren zaslužen počitek vama želi
Aleksander Kovač