Iskrice iz kovačnice

Komaj smo osušili hlipajoče očke po usodnem spoznanju, da ne prednjačimo več po številu olimpijskih kolajn na prebivalca (in smo zdrsnili celo na tretje mesto), že je neustavljivi medijski stroj postregel z novim razodetjem. Jurij Rovan je po legendarnem komentatorju Andreju »hitrostno drkanje, ups, drsanje« Staretu udaril z najbolj nehumanim orožjem za množično uničevanje… H2O.

Po krikih in zahtevah po njegovi glavi na pladnju ter krvi v kozarcu njegovih komentatorskih kolegov sem mislil, da gre vsaj za žvepleno kislino. In kaj je povzročilo ta komentar? Nekaj v slogu, da je bil Rovan po neuspeli kvalifikaciji na Kitajskem očitno le na turističnem izletu. O ha ha. Ti plamenice Atenske soja nevredni huligan ti …

Zaprite kljun!!

Ja, brihtnež, ljudje pod sojem žarometov naj bi se med svojimi petimi minutami slave znali obvladovati, praviš. Ampak predstavljaj si kar sam: po enem samem napornem dnevu s par naduricami ti pride šef povedat, da je tvoj današnji prispevek k slavi firme neuporaben in da škoda, da nisi ostal kar doma? To se nam je primerilo vsem; prav tako vsi dobro poznamo občutek, ki sledi. Omenjenega šefa bi namreč radi zadavili s trakovi lastne kože, ki bi mu jo pred tem z zarjavelim Insalatissime pokrovom strgali iz opičjega obraza.

To povzroči premalo cenjeno trdo delo enega samega dne. Tukaj pa govorimo o letih in letih krvavega znoja, ki te, cenjenega obiskovalca, med žretjem čipsa zavaljenega na kavču med finalom niti malo ne briga. Na omenjenem tronu, obkroženi s čipsom in pivcem, smo vsi briljantni trenerji, selektorji in sodniki. Če zmoreš trenutek poštenosti, pomnoži prej omenjeni nečloveški občutek napram šefu ter ga pomnoži z leti in leti odpovedovanj in bolečin, ki jih nikoli niti od blizu ne boš spoznal.

Pa boš uvidel, da si vsi športniki zaslužijo še eno medaljo: Za potrpežljivost s publiko.

In za konec: Svoboda tiska je vrednota zato, da se svinjarije ne bi pometale pod preprogo, ne pa da vodi nove in nove tarče na oltar foušije za vaše gnile paradižnike.

Pozdravlja vas

Aleksander Kovač

PS: Ta pravi frud ve, kje ima brisačo (D. Adams – Štoparski vodnik po Galaksiji)

Ja, nj.v. Aleks Veliki II. bo spet doma in pazil malega princa, ker ima
vnet ušesek. Au. Ker smo v času, ko je delavec s še tako visoko
izobrazbo potrošni material, bova jaz in moja draga pač izmenično ure
not prinašala ponoči, malce na sedežu firme, malce od doma preko čudesa računalniške tehnike, zvanega VPN. Kurčev žur.

Ampak vem, dragi obiskovalci, da vas bolj gane trač o čipkastem perilu
Urške Bačovnik kot o trpljenju moje cenjene osebe. Ki, roko na razbijajočo
pumpo, za vrtenje Zemlje okrog bedne blede zvezde res ni ključnega
pomena. Bolj kot lepotni spanec me skrbi nekaj drugega. Ko prideš v
Kranjsko otroško k najinemu pediatru, je obdelava sledeča: Boli ušesek? Antibiotik.
Naslednji. Boli grlo? Antibiotiki. Naslednji. Boli zobek? Antibiotiki.
Naslednji.

Antibiotiki so nuklearno orožje medicine, torej paradigma Pobij vse, naj
jih Bog sortira, aplicirana na mikrokozmos, kjer se vojskujejo škodljive
živalice s koristnimi. In že nekaj časa se širi zavest, da lahko v
prevelikih količinah naredijo nepopravljivo škodo; na vseh forumih rotijo starše, naj ne zahtevajo antibiotikov na pavšal. Poznam nekoga, ki je zaradi napačno predpisanih antibiotikov imel sesute trombocite in bil za marsikaj prikrajšan v otroštvu. Pa ti verjetno tudi. Zakaj torej - brez heca - začnejo pisati recept za antibiotike, še preden mu pogledajo v uho? Ker največkrat ne pustijo vidnih posledic, viroze pa se itak pozdravijo same od sebe in si raja reče O, pa je delovalo? Po končani kuri je imunski sistem sesut, tako da je nagradna viroza ali dve prej pravilo kot izjema. Pa imamo še eno serijo nočnega dela. Podtaknem naj malega babici? Hvala za predlog, ampak vse babice so zaposlene z negovanjem bolnih prababic (dobiti prostor v domu je kalvarija, ki presega okvir današnje nebuloze)

Preden me dislektiki, ki ne preberete celega sestavka, v
komentarjih sesujete, nehvaležneža razvajenega, v prah, naj poudarim:
Zavedam se problematike zdravstva. Slabo plačan zdravnik ima od 5 - 7
minut na pacienta ter navadno nadomeščanje bolnega kolega ali dveh.
Nezaslišano. Naj se razpišem o njihovi požrtvovalnosti, pregaranosti in
preutrujenosti? Sorry, ne danes. Danes me skrbi za prihodnost malega
bitja. Zaradi sesutega zdravstvenega sistema nasrkamo vsi. Nikomur ne privoščim njihovega delovnika, ampak kaj za hudiča naj
naredim nekega dne, ko bo mali princ resno zbolel? Misel me zmrazi.

Kajti danes je vsem jasno, da se za samozavestnim vedenjem in vsevednimi
odgovori skriva človek, ki pogosto ne ve, kaj bi, pa je prisiljen
ravnati kar najbolje po lastni presoji v čimkrajšem času. Poklicna
zahteva vseh, ki odločajo o življenju in smrti. Zaupanje v zdravnika
krepi ne samo odnos, ampak kar učinek zdravila. Če cincaš, kdo te bo
resno jemal?

Jaz za začetek. Prišel sem do točke, da bolj ko je doktor samozavesten,
bolj me začne gristi, če mi je predpisal pravi zvarek. Precej rajši bi
slišal “ne vem še, vas bom napotil v laboratorij ter na specialista za X in X”. In kam naj
grem, na koga naj se obrnem, ko bo mali resno zbolel? Kajti par mesecev
nazaj je tukaj naokrog priznani pediater, ki bo ostal neimenovan, ob
pogledu na tako značilne vodene mehurje, da bi bili krasne fotke za
medicinski učbenik, z laboratorijskimi izvidi v rokah, izjavi: To absolutno niso norice.

Itak da so bile.

Srečno preboleli, hvala.

Tokrat.

Ampak na svetu so eksotične bolezni, ki ubijajo. In na prvi pogled se
zdijo nedolžne, z antibiotiki ozdravljive nevšečnosti.

Zapisnik bo pisal: Bila je napaka ali morda zmota. Pritoževati se nimam pravice, saj tudi sam kdaj kaj zamočim v službi. Ne bo krivde, ne bo
obtožbe. Bo le majhna svečka.

In še najstrašneje: Mnogo je ljudi, ki kvarijo sliko o rastoči blaginji malega naroda. Ki si ne morejo privoščiti interneta za iskanje informacij ali samoplačništva. Ki si lahko privoščijo le .. majhno svečko.

Pozdravlja vas

Aleksander Kovač

V oranžnem tisku, tj Financah http://www.finance.si/show.php?id=207036 je prof. Janez Šušteršič objavil dokaj brezvezno odkrivanje Amerike, da v bistvu za nakupe na Mercator Pike vedno dobiš manjši popust, ker pač nikoli ne zapraviš na točno 4 evre okrogle številke. Mislim, ZEEEEEH. Preostanek verodostojnosti cenjenemu profesorju jemlje poigravanje z Mrkoidnimi žalitvami, zato se z njim sploh ne bom več ukvarjal, ampak vam povem eno žalostno dejstvo:

Tržna ekonomija temelji na drobnem tisku in prevarah.

Točno tako, ovce. Cenjeni profesor očitno še nikoli ni obiskal trgovine, kjer na vratih piše »tudi do 60% popusta«? Ne vem, ker ga nisem še pred nobeno tovrstno trgovino videl s transparentom »ta trgovec nas ima za norce« in gladovno stavkati. Pač pljuva po Mercatorju, ker je sedaj v modi pljuvati po Mercatorju. Seveda gre v takem primeru za popust na en sam artikel v trgovini, verjetno odpirač za štirikotne konzerve na vodni pogon ali čipkasto nebeško modro moško spodnje perilo z vezenim monogramom Đoke Stojičića. In napis na trgovini sploh ne laže, samo od začetka do konca ga je treba prebrati. Kar je za današnjo razvojno stopnjo Homo Sapiensa prehud napor. Očitno se vam toži po zibelki demokracije, kjer mora v navodilih za upravljanje osebnih vozil izrecno in v krepkem tisku pisati, da za volanom ni primerno spati.

Zakaj se vsi spravljate na Mercator? Mercator je zakon. Zamisel z nalepkami, katerih sadovi so bili najprej zastonj, nato pa zmeraj bolj in bolj ne-tako-zelo-zastonj, je F*KING BRILLIANT in vredna desetih Zlatih Gazel v paketu. Ne? Zakaj so jo potem vsi posnemali? Eeee. Ne, ne bom šel ne v Hofer ne v Lidl, še najmanj pa v Spar. Zakaj?

a) V Mercatorju ni vozičkov na kovance. Santa Maria, kako sovražim to ostudno kontrapcijo. Že tako mi tedenski nakupi družinskih potrebščin ne dišijo, da bom pa še moral v ledenem dežju(*) brskati po žepih in po več minutah mučnega brskanja oDkril, da imam le kovance za 2 centa, ki ne pašejo v to vražje žrelo? Oak fof!

(*) dramatično pretiravanje.

b) V Mercatorju so samopostrežni oddelki s sadjem. Obožujem jih. V Sparu je za cel oddelek s sadjem zadolžena ena teta, ki ti po pet neskončnih minutah čakanja v vrsti teži, a je tvoj paradižnik iz Turčije ali iz Makedonije in da pojdi nazaj preverit. Oak fof!

c) simpatična je Lumpi znamka

d) Mercator Pika rulez.

e) blagajničarke so manj živčne kot v ostalih, »cenejših« hipermarketih. Pozor, tu se morda motim in če me lahko kakšna gospa, ki je izkusila delo v več marketih, pouči o razmerah, bom hvaležen in dodal njeno pričevanje.

Za ostalo, kako prišparati čimveč na kartico svojega najljubšega hiperja in razprodajah, je pa pač treba uporabiti orjaški organ med vašimi ušesi. Kruto dejstvo evolucije: Kdor se ne prilagodi, ga bodo izkoriščali in ožemali, dokler ne ostane kupček kosti. V današnjem času spada med preživetvene nagone branje med vrsticami propagande. Glavni aksiom trženja je pritegovanje pozornosti, pri čemer je resnico dovoljeno nategniti do (lim(x->0)) točke pretrga, kajti potem bo kupec morda kaj vzel, sicer pa je gotovo le to, da NE BO! Kaj je tako težkega? Na to temo obstaja nešteto knjig in na to temo predavajo profesorji vseh resnih ekonomskih izobraževalnih ustanov, ki ne zgubljajo časa s populističnim pljuvanjem. Če že morate stegovati jezik, se obregujte ob reklame za Persil ali Ariel (ali katerikoli falus že), ki očitno namiguje, da je nakup njihovega izdelka pogoj za družinsko srečo ali bogato spolno življenje. Ne rentačite čez stavke, ki jih sploh prebrali niste.

Pozdravlja vas

Aleksander Kovač

Priznanje Kosova je bilo seveda vprašanje časa in včeraj ga je potrdilo tudi Društvo Jebivetrov nasproti Maksimarketa. Čestitke. Sam se še spomnim napetih časov, ko je svet v en glas vzklikal, da prizna le Jugoslavijo kot celoto, ko je bila na naslovnici Timesa slika vojaka JNA, ki odstranjuje mino zlobnih Slovenskih separatistov, in ko sem slišal nekega komentatorja BBC pričakovati »zanimivo in poučno gverilsko vojno v Sloveniji«. Na to smo seveda že pozabili, zdaj iščemo krivca za fiasko Orion, jutri bomo glodali druge predvolilne kosti.

Denar sveta vladar, to zelo jasno ponavljajo nekateri predstavniki Z.J. Priznanje Kosova bo ogrozilo naše gospodarske interese tam doli in spet nas bodo bojkotirali !!!!!11 (morda cela dva tedna, bre, ampak pustimo detajle). Vrli poslanci, ki se bahajo z ekonomsko izobrazbo (Lahovnik press) bi pa že lahko našli alternativne vire sredstev. Ker je gospodarska korist čezvse pomembna, najhitreje rastoči trg pa Kitajska, predlagam naslednjo potezo: Povabimo Dalaj Lamo na spominsko komemoracijo Drnovšku. Kuj ko pomoli sandal skozi carino na Jožetu Pučniku, ga aretirajmo in izročimo Kitajcem v zameno za poslovne ugodnosti. Ponudimo jim še vojaško pomoč pri učinkovitem podjarmljanju Tibeta; gradnja prvega Mercatorjevega hipermarketa v nadmorski višini nad 6000 metrov nam ne uide. Ka čing! Ka čing!

Emm..

Nezaslišano, umazano, zločinsko, neetično, nehumano, nečloveško? Nič manj kot prej omenjeno sprenevedanje glede pravočasnega priznanja iz gospodarskega vidika. Odloči se, kaj ti je vodilo v življenju in politiki.

Še tale parabola. Sosedu pa že ne bomo vzeli otrok, čeprav jih vsak dan pretepa in spolno zlorablja. To bi le lomilo hrbet že tako preobremenjenim birokratom sociale in verjetno se bo še maščeval. Zvezane roke imamo, sosedovi mulci, zato se rajši nasmehnite in ne kazite naše podobe pravljičnega sveta.

Pozdravlja vas
Aleksander Kovač

V kratkem času sta nas zapustila dva velika človeka. Z njima se večkrat nisem strinjal, sta me včasih pripravila kar do besa, včasih so njune akcije delovale smešno in bizarno … ampak! - kljub vsemu niso mogle pustiti trajnega madeža na mojem spoštovanju - in prav to je v Kovaškem slovarju znamenje velikega človeka. Da ju omenjam v isti sapi, se bo kateri izmed izgubljenih duš, ki prijadra v mojo zaprašeno garderobo, zdelo svetoskrunsko.

Prvi je seveda Dr. Janez Drnovšek. Da je želel svoja zadnja leta življenja izkoristiti za pomoč drugim z vsemi sredstvi in povezavami, ki jih je v karieri nabral, je najplemenitejše, kamor se upokojeni politik lahko povzpne. Kaj politik, človek! Ga bo še kakšen izmed vetrogončičev, ki grejejo stole parlamenta, posnemal? Dvomim. Pa sem mu tudi kdaj kaj zameril; gnusi se mi dejstvo, da je Strojanov klan z desetletnim terorjem prišel do brezplačne parcele in da se je Drnovšek zavzel zanje … a pogled na suhega in prezgodaj postaranega v tisti črni kapi, ki nepremično stoji pred pobesnelo množico, mi ne gre iz glave; bil je nič manj kot veličasten. In to priznam! In četudi je postal new age guru – res sem se spotikal čez šavje na njegovi glavi (in vi, hinavci, ste se tudi, čeprav se zdaj ne spomnite več) - s tem se je odrezal precej bolje, kot bi bil zdolgočasen golfist in zbiratelj starin. Sporočila o miru in zdravem življenju so vedno dobrodošla človeštvu. Pogrešali te bomo.

Poslovil pa se je še nekdo, ki ga bomo pogrešali, pa če si to priznamo ali (bolj verjetno) ne. Dr. Janez Rugelj, neponovljivi psihiater, ki je spravil kar nekaj pijančkov v red in jih izoblikoval po svoji brezmadežni podobi. Sicer je uporabljal izraze, ob katerih večini prebivalstva globeli sv. Florijana zabrbota kri… ob izjavah, kot so “Moški mora imeti žensko na dosegu roke, da ni obremenjen z napolnjenimi testisi!” nisem vedel, ali bi se smejal ali … na glas smejal. Ampak, odšel je zadnji psihiater, ki je upal povedati, da je tek na goro boljši od pesti antidepresivov. Ki je upal povedati, da je za rešitev iz pekla potrebno trdo delo in žrtvovanje. Ki je zanalašč kljuboval gnusnemu virusu “political correctness” moderne dobe. In ki je za stvari, v katere je verjel, večkrat vrgel kot vložek na mizo pokra s političnimi in strokovskimi nasprotniki svoje življenje. Pogrešali te bomo.

Miren zaslužen počitek vama želi
Aleksander Kovač

Bruselj - Evropska komisija je danes v boju proti debelosti Evropejcev predlagala poenostavljena pravila za označevanje hrane - s poudarkom na vsebnosti maščob, sladkorja in soli.
“Oznake na hrani lahko izjemno vplivajo na nakupovalne odločitve potrošnikov. Nejasne, prezapletene ali zavajajoče oznake so lahko prej ovira kot pomoč potrošniku,” je ob predstavitvi predloga poudaril komisar za zdravje Markos Kiprianu.

(http://www.siol.net/eu/zanimivosti/2008/01/boj_proti_debelosti_evropejcev.aspx)

Zadeva je ne le preveč bizarna, ampak tudi krvavo resna, da bi se ji smejal. Kajti tako se porablja evropski denar. Ko bo izbruhnil drugi del Pariških demonstracij, ampak ne v Parizu, temveč morda kar na domačem pragu, bodo pa spet vsi šokirani, kako je tak barbarizem mogoč v Indiji Koromandiji, pardon, EU, kjer se kakovostno mleko in ISO9000 med ne le cedita, ampak povzročata kar cunamije?
Komisar Markec se ni slisal za moč reklam, akcij in popustov, oziroma - recimo bobu bob - gonilno silo ekonomije: Debilnost ovčje množice, ki bi kupovala govno kalifornijskih rakunov, če bi ga reklamirala njegova scientoloska visokost Tom Cruise. Vsebnost masčob in soli? Ja pa lepo te prosim. Da bi kupce spodbudil k razmišljanju, bi moralo na konzervi po vzoru cigaret pisati TA OMAKA UBIJA, pod njo pa slika kaksnega 350-kilaša iz mrtvašnice, ki je storil bridko smert zaradi zadušitve s svojo lastno težo.

Evropa bo novi Balkan, just wait and see. Z eno razliko - Slovenci bomo v njem Južnjaki. Ampak to je pa že povest za kak drug večer…

Pozdravlja vas

Aleksander Kovač

Menjam.
Univerzitetno diplomo iz ekonomije za romsko poreklo.

Iščem.
Razumevajočo partnerko s čedno, čimbolj vase zaprto mladoletno hčerko. Zaželena slika hčerke.

Prijava.
Prijaljam se na delovno mesto Pomočnik direktorja. Šifra: Dje si kume.

Najamem.
Odvetnika za sestavo pritožbe na urad za varstvo človekovih pravic; ob aretaciji po poskusu umora partnerke mi je policist odtrgal 2, z besedo dva, gumba na jakni.

Prodam.
Zaboj petard, kvalitetna domača izdelava. Sedemkrat (7x) močnejše od legalne robe. Uporaba na lastno odgovornost. Diskretnost zagotovljena, starost ni ovira. Pokliči še danes

Ponudba za zaposlitev.
Delovno mesto išče iskani in priznani Krizni menedžer. 10 let delovnih izkušenj v menedžerstvu tekstilne in obutvene industrije. Pri povpraševanju navedite višino 24-mesečne odpravnine.

Poziv
Osebe, ki so videle prometno nesrečo s smrtnim izidom včeraj na Kovačevi ulici, naj se v 72 urah zglasijo na okrožnem sodišču. V nasprotnem primeru sledi prisilna privedba na stroške prič ter ovadba zaradi kratenja pravic do sojenja in povzročanja nepotrebnih duševnih bolečin povzročitelju nesreče.

Išče se
Varuška za občasno pomoč v vrtcu. Zahtevana stopnja izobrazbe: Doktorat na večji evropski univerzi in vsaj 8 (osem) objavljenih člankov v mednarodnih pedagoških publikacijah. Predhodna nekaznovanost zaradi nasilnih dejanj in čimmanjši odpor do dela z otroki in ljudmi sta prednost, ne pogoj.

Urednik

Aleksander Kovač

Disclaimer: To je dobrohotna kritika.

Gotovo ste že slišali zanj; Marko Kociper je verjetno eden najbolj znanih risarjev stripov po nedosegljivem Mikiju Mustru. In to res dober! Stil je prepoznaven in originalen. V marsikaterem časopisu smo že videli njegove troslične stripčke, v katerih je v svojem originalnem stilu - ozadje vedno prehaja iz prve v zadnjo - zakoličil svoj trademark. Kapo dol. Kot risar je car, ki mu ni para.

Ampak zakaj so tako nepopisno BREZVEZNI ???

Čeprav zadnje čase redko berem časopise, ker so pač prepolni Janeza, Danila in drugega kakaja, sem znova zasledil enega izmed njegovih umotvorov, Umetnik Hubert ali nekaj takega, v kulturni sekciji Dela.

A. Imam občutek, da bova danes sedela v zadnji vrsti, Hubert.
B. Ni problema! Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje.
A. Heh.
B. Keh.

Mislim. W…. t… F?

Marko! Lej, škoda je tvojega ilustratorskega talenta, da ga razvodenjuješ z dialogi, ki še najbolj spominjajo na dadaistično poezijo, še zlasti pa niso duhoviti ali posrečeni. Na kolenih te prosim, najemi si pisca TUDI za te stripke.

Če ste res živeli zadnja leta v amiševski komuni in niste brali nobenega cajtunga, tukaj so vzorci njegovih triptihov:

http://www.ljudmila.org/forum/kociper/malar1.htm

Dialogi gredo ponavadi v stilu

A: Stari, danes sem pa bil.
B: Kje pa??
A: Ja v gostilni!
B: ?!?!!?

Marko, ob tem je še serija Prijatelji (največje uspavalo v zgodovini sedme umetnosti) evforično smešna. Poglej, kakšne fenomenalne stripe si naredil v sodelovanju z drugimi pisci (arhiv na http://www.ljudmila.org/forum/kociper/stripi.htm). Prosim te, pokliči jih znova, ker je mučno brati del časnika, v katerem se ta (sicer res dobro narisana) čuda brez repa in glave nahajajo.

Zagrabi mobi še danes!

Morebitni bodoči fan tvojih triptihov

Aleksander Kovač

Actimel pridno tankam okrog 20 dni in danes imam prehlad epskih razsežnosti. A naj grem nazaj v Najboljšega soseda po tistih 3.25 evrov? Rabim kakšno zdravniško potrdilo ali kaj? Sicer pa, who cares…

Pa ne me imeti za naivneža, saj sem vedel, da bo tako. Tudi tablet za povečanje, um, samozavesti v javnih WC-jih ne kupujem. Ne, draga zgubljena obiskovalka, čeprav jih vrli spammerji tako imenujejo, a dedci si NE primerjamo krepel ob irigiranju pisoarjev, karkoli si že pripovedujete s prismojenimi frendicami. Bežen pogled proti mojemu mednožju je garancija za kovaško kladivo med oči. Ampak nazaj na bolj dostojno temo…

Ne, stvar je fascinantna kot študija kapitalizma in “osveščenih” ljudi za krmilom stvarstva, na kar smo tako ponosni tu na zahodni polobli.
Naredi se študija, kako nategniti ovce. Naredi se ocena, koliko ovc bo na lepem našlo železo v hrbtenicah in prišlo zahtevati svoje. Naredijo se možni scenariji skrivnega zakola čimveč takih ovac… potegne se črta, seštejejo se cifre in Monsieur Jacques-Pisse d’Ollisieur oz. kdorkoli je že direktor Danoneja da svoj blagoslov.

Trik je preprost in genialen hkrati. Garantirano vračilo denarja? Uau, to je pa ziher zakon! Seveda, bistveni del trika je, da se večini ovac (na žalost tudi meni danes .. bentiš, ta pulover je res vroč in pušča mucke vsepovsod .. hmm ) a) ne ljubi b) jim je nerodno priti zahtevat ta drobiž nazaj. Je dobiček? Je. Se splača? Seveda - iz tega prihaja sama beseda “iz-plačati se”. Kapitalizem je globlje vcepljen v samo zgradbo slovenščine, kot ste si mislili, huh? Isti trik, samo na n-to potenco, toda z globljimi posledicami na duši žrtev, smo videli nekaj let nazaj.

• A: Razgaljeno oprsje Pike Božič na jumbo plakate!
• B: Si znorel? To pa spoštovanja vredni uredniki res ne delamo! Uničili bi ji življenje!
• A: Ha ha ha ha!
• B: Ha ha ha ha!! Au, moj trebuh! Ah, ta je bila pa dobra. Okej, iztožila nas bo za 25.000 €. Koliko se bo povečala prodaja tekom 6 mesecev zaradi škandala?
• A: Že imamo ocene .. za 40.000 €
• B: Prodano.

V svetu, kjer človeško življenje in dostojanstvo res nimata cene - njuna cena je namreč 0.00 € … je ekonomija zelo preprosta stvar, ko si to enkrat priznaš. Žal mi je, da sem veselo prigodo začel z Actimelom (ki niti ni slab in ga verjetno ne bom bojkotiral) in končal na tako morbidni noti … gre pa za dve opeki iz istega zidu. Za zamislit…

Pozdravlja vas
Aleksander Kovač

Ja, zaprite kljun.

Sit sem zlajnanih copy-paste-ad-nauseam komentarjev, uvodnikov, člankov, oddaj, intervjujev, nenazadnje blogov (čeprav blogov noben človek pri zdravi ne jemlje resno - ja, tudi pričujoči blog ni izjema. Spelji se), kako je bil božič za vremena druga Tita tako lep, tih, poduhovljen, molitve inu češčenja poln, zasnežen in umirjen. Iz leta v leto. Srsly, S..T..F..U. Razkazujte svoje žurnalistične hibe s čim drugim. Prosim vas.

Vsi od Jezusa do tistih pravih vzhodnjaških gurujev bi vam zabrusili: Božični mir je v vas samih - ali pa ga ni. Če vas iz tira vrže okraševanje jelk in poplesavanje rdečih Coca-Cola(TM) Božičkov s polistirenskimi bradami od septembra, potem vaš duhovni center z veliko rdečo ročico za Božični Mir On/Off ni kaj prida. Posvetite se torej dekoraciji oziroma kar sanaciji le-tega. Če pa vam še dišijo božiči v komunističnem okolju, izvolite emigrirati na Kubo. Sem prepričan, da boste tam z lahkoto dobili službo kot strokovnjak za vizualne komunikacije in brezplačen internetni dostop do torrentov in pr0na. Aja, pa dovoljenje za uvoz belega snegeca.

Vam potrošniška mrzlica ni všeč? Uprite se ji, ignorirajte jo, potegnite zavese in rolete, ugasnite luč, ugasnite TV, izklopite svojo fancy Nokio z najnovejšim ringotonom Fredyja Milerja, prižgite si svečko in dajte gor CD z božičnimi zbori. It is THAT simple and it works.

Kar si sam želim za Božič, niso kvalitetne urice s prijatelji … take si vzamemo tekom leta. Ker razumem, da morajo prijatelji tudi nakupiti pol centa Mozartkugeln in nimajo kar na lepem urice časa za vse znance širnega sveta na en sam dan. Kar si želim za konkretno letošnji Božič, so nadrejeni, ki ne bi zahtevali nadoknaditi z neplačanim prostovoljnim(!) nadurnim delom vsake ure bolniške za bolnega otroka; ki bi bili sposobni voditi podjetje s tolikim žarom, s kakršnim iščejo luknje v švicarskem siru zakona, ki naj bi ščitil mlade družine in zaposlene in ki bi se izkazovali z vsaj osnovno motivacijo, ne pa magisterijem iz šikaniranja podrejenih.

Pa srečne bližajoče se praznike vam želi

Aleksander Kovač